Sara je bila  dobrih 10 let poskusni pes, preden je prišla k nam. Od tega bo zdaj že skoraj 2 leti. Sprva se je skrivala cele dneve v svoji kletki, kjer se je počutila varno in ni hodila po stanovanju. Avta in nenadnih gibov se je bala in kar nekaj potrpljenja je bilo potrebnega, da smo nekega dne prebili led in je dojela, da jo čakajo pri nas le še lepi dnevi. Zdaj, ko jo gledam, kako sproščeno leži na blazini zraven mene, se spominjam trenutka, ko se je prvič, polna zaupanja, stisnila k meni in se prepustila čohljanju za ušesi.

Od tistega dne je napredovala z velikimi koraki. Vsakič sproti me prijetno preseneti, kako se na sprehodih razveseli srečanja s kakšnim simpatičnim štirinožcem, s katerim se, kljub svojim skoraj 14. letom, tudi poigra. Ali pa kako ob klicu veselo priteče, ko se njen lovski nos le odlepi od tal in me končno sliši. Predvsem pa se Sara razveseli dobre večerje, čeprav, roko na srce, se je tega veselila tudi že prej. 

Sara je izjemno bitje in zato sem njeno zgodbo danes želela deliti z Vami. S svojim veseljem do življenja, do drobnih vsakdanjih stvari mi je vselej v opomin, da je navkljub skrbem, dvomom ali težkim življenjskim preizkušnjam, prav vsak nov dan lahko obsijan s soncem, če le najdemo mesto zanj v svojem srcu.

Skupaj Vam zato v imenu Veselih tačk želiva čim več sonca ter

SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO!

V oktobru me je na priporočilo dveh veterinarskih klinik, s katerimi sodelujem, Noe in Tristokosmatih, poklicala novinarka revije Moj Pes in me vprašala, če bi želela sodelovati v pogovoru za revijo. Pred nekaj dnevi pa je izšla 12. številka revije in prispevek v njej je rezultat najinega prijetnega klepeta.

1-stran.pdf

2-stran.pdf

·         Že v prejšnjem mesecu nas je pozdravil sneg. Če imamo kratkodlakega psa, sploh če živi v stanovanju, ga na sprehodih po potrebi oblečimo v plašček. Saj se tudi mi oblečemo bundo, nadenemo tople rokavice in kapo, mar ne?

Preberite več »