Primorski utrip; februar 2007

Ravno sem se usedla k računalniku, in začela s pisanjem prispevka za Primorski utrip, ko je mojo pozornost pritegnila novica na televizijskem dnevniku. Vlada sprejema dopolnitev zakona o zaščiti živali. Naziv ukrepa se glede na glavno vodilo dopolnitve zdi grotesken; na vseh javnih mestih bodo namreč morali biti vsi psi na povodcu.

Prevevati so me začele različne misli od tiste, kupi si psa, saj je to edini način, da si kupiš prijatelja, do tiste, zakaj je sploh do tako hudega ukrepa prišlo. Človek je v svojem pogledu precej egocentrično bitje in kolikor že skoraj tri desetletja spremljam odnos med človekom in psom, je v zadnjem času ta relacija pripeljala do grozovite točke nestrpnosti. Ne psov do ljudi, marveč ljudi do psov. In tu govorim o ljudeh na splošno, ne pa o lastnikih psov in nelastnikih – kajti tudi lastniki psov so zelo nestrpni do nelastnikov in tudi do ostalih lastnikov psov. Skratka težava je v ljudeh.

Gotovo je eden močnejših motečih zadev pobiranje pasjih iztrebkov. Nedavna akcija v Ljubljani in številne druge kampanije v medijih so na ta problem še širše opozorile. Tu si lastniki psov žal nismo enotni in čeprav opažam, da je prišlo v zadnjih letih do velikega napredka, smo še daleč od sprejemljivega. Kot lastnik psa in hkrati kot nekdo, ki si želi ohraniti kolikor toliko čiste čevlje, si upam trditi, da premorem pogled z obeh strani. Zato na sprehod vedno vzamem s seboj vsaj 2 vrečki, ki sta namenjeni pobiranju nesnage. Zgodilo se je tudi že, da sem pobrala »tuj« iztrebek, saj nisem bila prepričana, ali ga je za seboj pustila moja psička. Ne razumem tistih lastnikov psov, ki niso sposobni počediti za svojim psom – saj je njihov kuža praktično del njih, vedo s čim so ga hranili, vedo odkod je iztrebek prišel. Oprostite mi primerjavo, ampak tudi za svojim otrokom počistimo, če sam tega še ne zna, mar ne? Se pa tudi sama srečam nemalokrat s težavo in nosim vrečko z neprijetno vsebino kar nekaj časa, predno najdem kakšen smetnjak. Za primer vzemimo recimo lucijsko in portorško plažo, ki razen zabojnika, ki je namenjen zbiranju alg, ne premore v zimskem času niti enega smetnjaka! Vendar mi ni težko ker čutim, da je to moja dolžnost. In prav tako kot nasprotniki psov se jezim na neodgovorneže. Vendar se jezim ko vidim, da je kuža opravil potrebo in lastnik ni pobral »izdelka«, ne pa že ko gresta kuža in lastnik (z vrečko v žepu) samo mimo mene, torej kar tako iz preventive, kot sem to doživela s strani nepasjeljubcev že nič kolikokrat. Že tu si lastniki psov žal nismo enotni, vendar upam, da se bo stanje izboljšalo ob še večjem številu smetnjakov in ob naraščanju zavesti za čisto okolje. Če bi bilo po moje, bi seveda konkretno kaznovali tudi vse tiste, ki vržejo po tleh papirček ali cigaretni ogorek, vendar to je že druga zgodba.

Kar pa je bolj pereč problem pa je napad na človeka oziroma povzročitev poškodbe z ugrizom. Seveda statistični podatek, da je veliko večja verjetnost, da se bo otroku kaj zgodilo ob nepravilnem ravnanju staršev ali varuške kot pa zaradi ugriza psa, vendar to še ne opravičuje dejstva, da se ugriz sploh zgodi. Nedavni dogodki v Ljubljani, pa pred tem v Celju, kjer je bilo vsakič v napad vpleteno več psov hkrati so torej sprožili debate o natančnejši opredelitvi lastništva psov. Kaj je torej nevaren pes? Zakon ga opredeljuje kot tistega psa, ki NEIZZVANO enkrat ali večkrat ugrizne, napade ali se napadalno vede do človeka oziroma živali. Odvzem in usmrtitev nevarnih psov je na področju EU kot tudi ostalih držav različno urejen. Niso predpisani poenoteni postopki odvzema niti poenoteno pojmovanje nevarnih psov oziroma katere pasme spadajo v to skupino. Anglija ima zakon o nevarnih psih. Prepovedano je posedovanje, reja, prodaja ali izmenjava naslednjih pasem: pit bull terier, tosa inu, argentinska doga in brazilska fila. ZDA ima v splošnem pravnem pravilu navedeno, da noben pes ni nevaren zaradi pasme ampak se t.i. nevarnost določa samo na podlagi njegovih dejanj. Po drugih podatkih pa imajo posamezne zvezne države to problematiko bolj razdelano v smislu, da je prepovedana vzreja ali lastništvo večjega števila psov pasme pit bull terier.

Cilj zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o zaščiti živali je dopolniti postopek odvzema in usmrtitve živali iz razlogov varovanja življenja in zdravja ljudi, ne pa varovanja »muh« in nečimrnosti, kajti v 26a. členu dopolnitve zakona jasno določa, da govorimo le o psu, ki je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, suma hude ali posebno hude telesne poškodbe. Torej tisti, ki ste morda mislili, da se lahko jezite, če vas je pes pogledal, povohal ali vas kakorkoli moti pogled na to kosmato žival, ste tu izvzeti. Določa se tudi obveznost skrbnikov psov, da morajo biti psi na javnih mestih na povodcu. Daje tudi pravno podlago lokalnim skupnostim, da za pse na svojem področju uvedejo pristojbine, prav tako pa lahko izvajajo nadzor nad obveznostjo skrbnikov, da imajo na javnih mestih pse na povodcu. (in tu priložnost, da si napolnijo občinske blagajne!) Kajti javno mesto je vsak prostor, ograjen, odprt ali zaprt, na katerega ima dostop ali dovoljenje za dostop javnost, bodisi za plačilo ali drugače. Tu bomo davek plačali vsi tisti, ki smo neskončne ure vzgoje in šolanja posvetili dvema poveljema: »sem« in »poleg« prav zaradi tega, da je naš kuža lahko prost, ko pa se kdorkoli približa, ki bi ga njegova prisotnost lahko zmotila, jih pokličemo in »dokler nevarnost ne mine« jim velimo, da morajo ostati in hoditi poleg. Je pa že res, da je nekje treba potegniti črto in ker vsi lastniki nimajo popolnega nadzora nad svojimi psi, je treba pač privezati pse. V redu, midve s psičko se že prilagajava in intenzivno vadiva »poleg« na povodcu, ki je zanjo, verjeli ali ne, bistveno težji od hoje ob nogi brez povodca.

Torej če bo vaš pes postal nevaren – to pomeni, da je povzročil hujšo telesno poškodbo človeku ali živali, ga boste morali voditi na javnih mestih na povodcu, z nagobčnikom in ne boste ga smeli zaupati v varstvo osebi, ki bo mlajša od 16 let. Edini primeri, ko bo vaš pes nekaznovano ugriznil bo, ko bo ugriz posledica vstopa osebe v tujo zasebno zgradbo ali na tujo ograjeno lastnino, ki je na vhodu ustrezno označena s svarilnim znakom. Prav tako se za nevarne pse ne štejejo službeni policijski psi, katerih napad se je zgodil z namenom službene dolžnosti in pod kontrolo vodnika.

Nevarne pse torej imamo in jih bomo imeli. Kaj pa nevarni ljudje? Pravkar sem v nekem dnevnem časopisu prebrala grozljivo novico, kako je nekdo kužku odsekal uhelj in zgornjo čeljust! Grozljivo! Spomnim se tudi, da sem bila okrog novoletnih praznikov dogovorjena za prijeten večerni klepet s prijateljem, kolegom veterinarjem iz Ljubljane. Zamudil je 2 uri in se opravičeval: »Imel sem nujen primer, operiral sem nekajmesečno psičko, ker ji je nekdo vrgel petardo, ki ji je čisto razmesarila tačko.«

Kaj bo torej rešil zakon o nevarnih psih? Tisti, ki smo se že pred novim zakonom trudili, da bi bil naš pes in posledice njegovega obstoja čim manj moteče, se bomo z ali brez zakona to trudili naprej. Kogar pa prej ni zanimalo, pa mu tudi zdaj ne bo prišlo do živega. Še več, ko bo prišlo do konflikta se bo znesel nad svojo živaljo, saj nima nobenega odnosa do nje.

In na vse to se vprašamo: Je pes še vedno človekov najboljši prijatelj? Je. Sodeluje z nami v mnogih nalogah in tako pomaga človeški družbi v marsikateri tegobi, naj spomnim tukaj samo na nepogrešljivost psa pri reševanju izpod ruševin, plazov, iskanju izgubljenih oseb v gozdovih, psi za pomoč invalidom ter vse bolj razvijajoča se t.i. »pet therapy« oziroma zdravljenje z živalmi. Vsakodnevno pa se tudi srečamo z novicam od tod in drugod kako je pes rešil svojega lastnika, bodisi s tem, da je poiskal pomoč, ko je lastnika zadela kap, ali pa da je s svojo vztrajnostjo opozoril na nevarnost, recimo izhajanje plina iz pokvarjene napeljave ali rakavo zatrdlino pri svoji lastnici. Rekli boste – ampak to so čisto posebni psi. Ni res. Gre za pse, ki so bili deležni primerne ljubezni in tu namenoma ne govorim o veliki ljubezni, kajti preveč oziroma nepravilno pa čeprav dobronamerno posvečanje živali ima lahko tudi negativen vpliv. Deležni so vzgajanja, šolanja, nege ter nenazadnje spoštovanja njihovega obstoja in njihove uporabnosti. Pa tu nisem posebej izpostavila vsakega kosmatinca, ki kot član družine prinaša posebno veselje v njihov oziroma naš vsakdan.

Je človek še vedno pasji najboljši prijatelj? Zagotovo ne. Od psov paradoksno pričakujemo, da se bo obnašal do nas po naših pravilih, vendar mu preprečujemo stik z nami. Izkoriščamo žival, pri tem pa ne storimo ničesar, da bi ji povrnili za vse dobro, ki nam je kdaj nudila. Vzamemo si njeno družbo, ko nam paše, ko nam je odveč pa udrihamo po njej in kričimo: »Stran s psi, samo v nadlego so! Ne spadajo v stanovanja, ne spadajo v urbana naselja! Naj spomnim te aktiviste, da prav raznolikost življenjskih oblik daje nam in našim zanamcem barvitost življenja in predno bodo naslednjič vzkliknili s praznino in jezo v očeh: »Stran s psi!«, naj pomislijo, ali si res želijo, da bi njihov vnuk spoznal te čudovite živali le kot eksponat v živalskem vrtu in s slik iz enciklopedij. Zavedam se, da posplošujem. Nismo vsi tisti, ki imamo pse neodgovorni, nemarni in nevarni družbeni izmečki. Niso tudi vsi tisti, ki psov nimajo brezsrčni nezadovoljneži. Gre za temo, o kateri bi se lahko pogovarjali ure, dneve in vprašanje je, če bi našli skupen jezik – saj imamo vsak svoje mišljenje, svojo moralo in svoje ideje kaj je prav in kaj ne. Zakon nam bo nekoliko pomagal pri poenotenju le-teh. V zadovoljstvo nekaterih in razočaranje drugih. Naš cilj je, da si prizadevamo za sožitje psov in ljudi in nadaljujemo izročilo, ki ima svoje korenine že v pradavnini, ko sta še oba, človek in pes delila isto votlino. Začeti pa moramo tisti, ki nam je za pse mar, vzgajmo, negujmo, šolajmo svoje kosmatince v dobre državljane in ozaveščajmo tiste, ki tega čudovitega sveta, ki ga odpira življenje s psom, ne poznajo. Kmalu bodo tudi ti spoznali, da lahko skupaj naredimo več.

Dovolite mi, da zaključim misli z osebno izkušnjo, ki je zame še vedno pojem strpnosti in jo nosim vsak dan s seboj v srcu. V marcu lanskega leta sem si za življenjsko družico izbrala velike čokoladne pasje očke po imenu Tana. Tana je v moje življenje vstopila načrtovano, pravzaprav sem dobrih šest let proučevala potrebe in lastnosti te pasme psa, skrbno izbrala rejca in se z njim posvetovala še predno so se mladički skotili, jih obiskovala, spremljala njihov razvoj, dokler je nisem pripeljala k sebi domov. Prve dni sva bili praktično ves čas skupaj, da se je name in na novo stanovanje navadila, potem pa sem morala v službo in je dopoldneve začela preživljati sama. Primerno zavarovana, v boksu, z ležiščem, papirjem za potrebo in skledo vode, ki je fiksirana na steno boksa. In ker je vse potekalo skorajda šolsko, je bil seveda tudi obvezni del njeno postopno navajanje na samoto in torej občasno jokanje. Upala sem, da bo čimprej minilo – ob pravilnem postopanju razen v redkih primerih kmalu mine in kuža dopoldneve prespi. To je obdobje ki ga damo čez vsi lastniki mladega psa, pa če se še tako trudimo, da bi zmanjšali motenje sosedov na minimum. Soseda, ki živi nad mano mi je povedala, da kuža joka in meni je bilo zelo nerodno – še predno pa sem uspela odpreti usta in jo prositi, če lahko malo potrpi, je v isti sapi rekla: »Nič ne skrbite, saj tudi ko je naš dojenček lansko leto ves čas jokal, se vi niste pritoževali, tako da bomo že. Bodite brez skrbi!«

Danes se srečujemo v veži bloka. Moja psička ima eno leto, ko ju zagledam se usede in počakava, da gresta mimo. Gre se zato, da se zavedam,da je moja psička kot velik pes potencialno nevarna že s svojo igrivostjo in lahko malega dečka prevrne. Potem pa mu mamica reče: »Poglej, kako je kuža zrasel!« Deček pa reče še: »Hov hov!« In skupaj se nasmehneta.

Ko bosta oba, deček in kuža malo starejša, pa bova obe z mamico dovolili da jo tudi poboža.