Gore. Čudovite in mogočne. Takoj za psi in morjem, moja velika strast že od malih nog. Vedno, ko sem si želela ali potrebovala zbistriti misli in se napolniti z energijo, sem se podala med vršace. Včasih je bil dovolj že pogled na Kamniške Alpe iz Ljubljane in obljuba, da bom kmalu spet gor, takoj ko mi bo čas to dopustil. Samostojni izleti kmalu niso bili več dovolj in vključila sem se v aktivno delo v planinskem društvu, najprej OPD Koper, nato pa še PD Piran in postala planinska vodnica. Spoznala sem veliko enako mislečih prijateljev in bili smo čudovita družba, ki smo se nasmejali marsikateri dogodivščini ob tabornem ognju in se skupaj stiskali v šotorih. Tomaž, Jana, Mateja, Sonja, Vojko, Gregor, Franko, Mojca in še kdo smo vselej našli »izgovore«, da smo se podali na izlete, tako in drugače povezane s hribi. In tako je prišla tudi prva skupna Paklenica, kjer nas je nekaj poskusilo tudi svoje prve plezalne prijeme. Paklenica, kjer nas je Franko vedno znova presenetil s kulinaričnimi specialitetami, predvsem pa sladicami! In kako si se mi režal, ko sem komaj zadržala štrik pri padcu tvojih sto kil v plezalni smeri! Meni in mojim petdesetim kilogramom pa to ni bilo niti najmanj smešno. Gregor je bil v Paklenici moj edini »kompanjon« pri mlatenju ogromnih skled polnih pašte s še več okusne mesne omake. Kajti vsi ostali so si pripravljali raje bolj zdrave zelenjavno-sadne obroke. Gregor je imel rad hribe na splošno in večkrat sva se podala tudi na čisto kratke izlete, kot je Slavnik. Vedno je rekel: »Maja, s tabo grem tako rad v hribe, ker se lahko hecam čisto na vsako temo in ne vzameš za slabo!« In res mu nisem zamerila, ko mi je, medtem ko me je varoval, jaz pa sem se komaj držala oprimka, zaklical: »Ej, kakšne pa imaš to ene gate od stare mame!« Pa ko sva šla na Komno ali na kak drug pohod in me je poslal naprej rekoč: »Hej, pojdi pred mano, da bom imel lepši razgled in večjo motivacijo pri hoji.« Gregor, nikoli ne bom pozabila, kako ste me spodbudili, skorajda zvlekli, skupaj z Jano in Tanjo, da se po hudi prometni nesreči, ko sem se popolnoma zapustila in mi ni bilo nič več pomembno, spet podam med vrhove. Šli smo na Mojstrovko. Skrbeli ste zame, pazili, da je bil moj korak varen, da sem ponovno »shodila«, premagala strahove in otopelost in da mi je na osvojenem vrhu ponovno zaigralo srce. Tisti dan, čeprav samo eden izmed mnogih, mi je pomenil ogromno, novo življenje in spoznanje, da smo res pravi prijatelji.

Maja in Gregor “due fačče feliči” po neuspešnem in vetrovnem iskanju Male Paklenice

Medtem ko sem jaz ostala v samem plezanju bolj na začetnem nivoju – nekaj zaradi prometne nesreče, ki mi je zaradi poškodbe vrata kar precej omejila izbor športnih aktivnosti, nekaj zaradi bolj intenzivnega posvečanja študiju in Veselim tačkam, pa je druge stena povsem zasvojila. Še najbolj Gregorja in Franka, ki sta se po alpinističnem tečaju povsem vrgla v treninge na pravi in umetni steni, vzpone v gore spomladi in pozimi, Gregor je bil lani celo na alpinistični odpravi v Peruju, od koder se nam je redno javljal z novicami in osvojenimi smermi.

Gore. Trde in neizprosne. Danes me pogled na te vrhove ni razveselil. Brana nemo blošči vame. Takoj zatem se pogled zamegli. Očem zastrejo pogled solze. Zakaj?!!!! Kako!!!!?? Vprašanji, krika, ki izzvenita v daljavi in nanju ni odgovora. V nedeljo popoldne me je Tomaž obvestil, da se je naš prijatelj Gregor Abram ponesrečil pri plezanju v Brani. Dan kasneje sem izvedela, da je bil z njim še Franko Lapajne. Krivično si zaželim, da bi bil na njunem mestu kdo drug, ki ga ne poznam. Kdo drug, katerega mail me ne bi počakal v ponedeljek zjutraj na računalniku. Kdo, katerega glas, smeh ne bi še vedno slišala, vsakič, ko bi me obdala tišina. Kdo, ki ne bi imel posebnega mesta v mojih spominih in v mojem srcu. Golf je golf. Audi je audi. In porsche je porsche.