Primorski utrip; januar 2007

Da je po jedi priporočljivo počivati, je znano. Da pa je to obvezno, vsaj za 2 uri po obroku in da lahko celo vodi v smrt našega psa, sploh če je večje rasti, pa se marsikdo ne zaveda. Tokrat je pred nami nekoliko bolj strokoven veterinarski članek. Priporočam, da ga pazljivo preberete predvsem lastniki večjih pasem psov, čeprav se zasuk želodca lahko pojavi tudi pri manjših psih.

Zasuk oziroma strokovno, torzija želodca ter njegova predstopnja dilatacija oziroma razširitev želodca, ki lahko sicer nastopa tudi samostojno, je gotovo eden najpogostejših primerov v veterinarski ambulanti, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje. Skupno veterinarji to imenujemo sindrom dilatacije - zasuka želodca.

Vse skupaj se ponavadi začne, ko se v želodcu nabere veliko plinov, hrane in tekočine, hkrati pa pride do zaprtja prehoda med požiralnikom in želodcem, ter želodcem in črevesjem. Po domače povedano, vse, kar je kuža pojedel, ne gre ne naprej ne nazaj. Ker pa se procesi prebave v želodcu nadaljujejo, nastaja vedno več plinov, ki nimajo kam, zato se stena želodca vedno bolj širi. Razširitev želodca je navadno predstopnja zasuka želodca, ni pa to nujno, zasuk namreč lahko nastopi tudi brez razširitve. Gledano od zadaj se želodec zasuka v smeri urinega kazalca za 90° do 360°. Za sabo želodec povleče še vranico, ki se zaradi zastoja krvi poveča in začne odmirati, zato jo je velikokrat pri operaciji treba odstraniti. Prav tako je potrebno odstraniti tudi drugo tkivo v želodcu, ki je zaradi zastoja krvi odmrlo. Zaradi pritiska želodca je oteženo tudi dihanje, moten pa je tudi krvni obtok v jetrih ter ostalih organih, zato pride do pomanjkanja kisika. Stanje se komplicira v šok zaradi pomanjkanja kisika (hipovolemični šok), temu se pridružijo še strupi, ki nastajajo ob odmiranju organov, ki stanje poslabšajo v septični in toksični šok. Tu so pomembne ure, minute, zato je bistveno, da smo pri veterinarju čim hitreje. Kajti več tkiva, ko je prizadetega, težje je okrevanje. Da bi zmanjšal možnost ponovnega zasuka želodca, bo veterinar prišil želodec na trebušno steno. Kljub zdravljenju pogine skoraj tretjina psov.

Vzrok za pojav te patologije ni znan, obstaja pa več predisponirajočih dejavnikov. Najprej je tu velikost psa, predvsem pa globina prsnega koša. Pasme kot so doga, bernardinec, seter, nemški in weimarski ptičar od pogosteje pri nas zastopanih pasem pa doberman, nemški ovčar, novofundlandec in srednji koder so po pogostosti pojava zasuka želodca na prvih mestih. Nekako v razmerju 2:1 se zasuk želodca pogosteje pojavi pri samcih. Verjetnost je večja tudi pri psih starejših od 7 let. Naslednji pomemben faktor pojava zasuka je skakanje, sunkoviti gibi ter valjanje čez hrbet, zato moramo prav posebej poskrbeti, da naš kuža vsaj 2 uri po obroku počiva. Enakomerna hoja je sicer koristna in pripomore k hitrejši prebavi, ampak glede na to, da živahnega kužka težko prepričamo, da še ni minilo dovolj časa od obroka, da bi lahko stekel za žogico ali pa prijatelju nasproti, je bolje, da ga v tem času ne sprehajamo. Tudi ko se vrnemo s sprehoda, raje počakajmo eno uro, predno damo našemu štirinožcu zaslužen obrok.

Pomemben je tudi način hranjenja - glavni krivci zasuka želodca so velike količine plina, tekočine in hrane. Tudi tu lahko zmanjšamo tveganje. Posoda za psa naj bo dvignjena od tal, nekje v višini prsnega koša. Tako se zmanjša požiranje zraka pri jedi. Ugotovili so namreč, da je plin, ki ga najdemo v želodcu pri prizadetih psih samo 10% rezultat prebavljanja hrane, v 90% pa gre za požrti zrak, ki ga je pes zaužil ob hrani s hitrim goltanjem in hlastanjem. Zato je priporočljivo, da če imamo več psov, le te hranimo ločeno in v mirnem prostoru. Hrano za psa pa izberimo skrbno. Ne samo, da je dobro, da skrbimo, da je prehrana našega psa uravnotežena in kvalitetna ter da vsebuje primerno količino hranilnih snovi in energije za stopnjo aktivnosti našega psa. Kvalitetnejše hrane psu ponavadi dajemo manj, saj so hranilne snovi bolj koncentrirane. Taka hrana je tudi boj prebavljiva in prej preide iz želodca naprej v črevo. Doma pripravljene hrane ali briketov slabše kvalitete moramo, da dosežemo isti energetski nivo in količino hranilnih snovi, psu dati večje količine. Ker je slabše prebavljiva, se dalj časa v velikih količinah zadržuje v želodcu in povzroča kronično razširitev želodca, ki pa spet povečuje možnost, da bo prišlo do zasuka želodca. Pri večjih psih je, tudi ko so odrasli, priporočljivo, da jim dnevno količino hrane razdelimo v vsaj dva, še raje pa tri obroke. Če se bomo odločili za zamenjavo hrane, storimo to postopoma v 3 do 5 dneh. Voda naj bo psu na voljo vedno, vendar naj bo takoj po jedi le v omejenih količinah.

Če pa kljub previdnostnim ukrepom do zasuka želodca le pride, kako bomo prepoznali, da je stanje resno in da moramo takoj poiskati pomoč veterinarja? Znamenja, pri katerih lahko posumimo na zasuk želodca so:

• napihnjen, boleč trebuh, če s prsti potrkamo po trebušni steni, slišimo zvok kot da bi trkali po bobnu,
• kuža poskuša bruhati, vendar neuspešno, lahko pa se slini,
• hrana ga ne zanima,
• obnaša se nenavadno - je vznemirjen in stoka, ali pa je oslabel in apatičen leži,
• ne more stati na nogah,
• dihanje je hitro in plitvo.

Če opazimo ta znamenja, ne odlašajmo in pokličimo, še raje pa odpeljimo psa k veterinarju.

Še veliko lepih doživljajev nas čaka z našim štirinožcem, ni potrebno, da se njegova življenjska pot konča zaradi zasuka želodca, ki se ga da, če smo le pravočasni, s primerno terapijo, ozdraviti.