Vesele tačke so kot podjetje za svetovanje glede vzgoje in odpravljanja vedenjskih motenj uradno pričele delovati 1. februarja 2007. Ideja pa je vzklila že veliko prej, predvsem na podlagi zastrašujočih podatkov, da velik delež psov pristane v zavetiščih ali pa pri veterinarju za usmrtitev zaradi težav v obnašanju s katerimi njihovi lastniki ne morejo ali ne želijo več shajati. Svoje energije sem usmerila v to, da se gotovo da, vsaj nekaterim od teh, pomagati.

Moja velika ljubezen do psov se je rodila pravzaprav že kar z mano. Odkar pomnim, če so me hoteli starši odtegniti od zanimive igre in zvleči na kakšen dolgočasen obisk, je bilo dovolj, da so omenili, da imajo pri hiši psa. Skozi naš dom je šlo kar lepo število potepuških psov in mačk, ki smo jim našli nove lastnike. To se je nadaljevalo tudi, ko sem bila dovolj stara da sem končno dobila svojega prvega psa odraslo kokeršpanjelko Dino, ki so jo prejšnji lastniki zapustili, ker so dobili naraščaj. Dina je bila z nami veliko prekratek čas, vendar dovolj, da smo se odločili, da brez družbe psa ne bomo nikoli več. In tako je v naše življenje vstopila mala šnavcerka Ledi, ki je bogatila moj vsakdan skoraj 17 let. Dobila sem jo kot dvomesečno psičko in sva se skupaj učili osnov pasjega bontona. Z njo sem verjetno naredila vse možne napake, ki jih lahko napraviš pri vzgoji psa, ki pa sva jih potem skupaj popravljali. Ledi je bila prava partnerka, najprej sva se učili doma in na dvorišču, potem sva šli v pasjo šolo, ko pa sem začela s študijem, pa se je z mano tudi ona vpisala na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani in kar redno obiskovala predavanja, saj je nemalokrat spala kar pod mizo v predavalnici. Čeprav sem v času študija naredila raziskovalno nalogo iz borelioze pri konju, sem iskala nove in nove možnosti za stik in delo s psi. Ker je študij dal precej široke usmeritve, sem po diplomi junija 2003 začela iskati možnosti za podiplomsko specializacijo na področju obnašanja psov. Moji cilji so bili izbrati študij, ki bi dal primerne osnove za nadaljnje praktično delo, torej dejansko reševanje vedenjskih motenj. Poleg tega sem iskala program, ki bi omogočal študij ob delu. Sprva sem se zanimala pri nas, nato sem pregledala programe od Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Italije in našla primeren program v Španiji. Enoletni program je obsegal mesečne teoretične sklope, dvakrat mesečno pa smo oddajali seminarje, ki so vsebovali po tri realne primere problematičnega vedenja psov, katerim smo morali izdelati program prevzgoje oziroma ukrepov. Pravzaprav je bilo precej naporno, saj je način zahteval veliko ustvarjalnosti in razmišljanja – odgovori na primere niso bili skoraj nikoli v materialih za predavanja, vendar so bila slednja le osnove, na katerih si potem moral zgraditi svoje razmišljanje in rešitve. Vendar mi je prav ta način dela dal dovolj samostojnosti in predpriprav za nadaljnje delo in se zato svojim profesorjem, ki mi še danes stojijo ob strani, najlepše zahvaljujem.

Moj vsakdan od marca 2006 bogati in popestri rodezijska grebenarka Tana, ki je nekoliko »večjega formata«. Ob njej sem pravzaprav dojela, kako drugačna je vzgoja psa velike pasme oziroma na katere vse stvari je treba paziti, ki so pri psu majhne pasme morda zanemarljive. Poleg dveh muc, ki se s Tano odlično razumeta, smo januarja »živalski« del družine povečali še za enega člana. K nam je prišla 12-letna Sara, psička pasme beagle. Sara je bila »poskusni pes« na Veterinarski fakulteti in je iskala nov dom, ko so s tem delom prenehali. Tam se ji ni godilo slabo, saj si je kot edina psička v krdelu pridobila, predvsem zaradi svoje igrivega in prisrčnega značaja veliko simpatij pri ljudeh in drugih psih. Vendar pa je bil skrajni čas, da se Sara poda izven zidov klinike in odkriva nove kraje, saj je kljub svoji starosti polna energije. Tako je prišla k nam…in kdo bi se branil celoletnih počitnic v Portorožu?

Poleg konstantnega dela v lastnem domu, individualnega posvečanja posameznim psom ter njihovim lastnikom, se dodatno izpopolnjujem in pripravljam kar nekaj novih projektov, ki bodo, upam, kmalu ugledali luč v okviru »Veselih tačk«.