Primorski utrip; december 2006

V prejšnji številki smo govorili o tem, kako se pripraviti na hladnejše obdobje leta, O tem torej, kako primerno poskrbeti za našega kosmatinca. Kako pa lahko naš hišni ljubljenček pripomore k našemu dobremu počutju in zdravju?

Kot veterinar se vsakodnevno srečujem z lastniki živali, ki jih skrbi za njihove ljubljenčke, predvsem za njihovo zdravje. Spominjam se enega prvih svojih varovancev. Ljubkega kosmatega črnega mešančka, ki je imel sladkorno bolezen. Več dni je bil v oskrbi hospitala in ker je bil zelo prijazen ter je strašno pogrešal svoje gospodarje, smo ga imeli večinoma kar na dekici pod pisalno mizo hospitala. Mirno je spal, ko pa je bila ura za sprehod, je bil takoj na nogah in pripravljen na akcijo – pravo mero le-te seveda, saj je bil že gospod v zlatih letih. Lastnica je velikokrat poklicala, kako je z njim, ko ga je obiskala, pa je prinesla nekaj hrenovk rekoč: »Zelo jih ima rad, veste.«

Ko je končno napočil dan, da je Medo lahko šel domov, ne vem, kdo je bil bolj vesel, on ali gospa. Nikoli ne bom pozabila veselja na njenem obrazu.

To je primer iz vsakdanjega življenja, ki pa vsekakor ni osamljen. Samo spomnimo se, kako je lepo, ko pridemo iz službe in se nas naš ljubljenček razveseli. To je morda manj opazno pri tistih, ki imajo akvarij, vendar tudi ribice priplavajo k steklu akvarija, ko se ob njem ustavimo.

Znanstvene raziskave pa so pokazale tudi pomembnejše blagodejne (in tudi izmerljive) vplive bližine živali na človeka. Božanje psa, mačke ali drugega hišnega ljubljenca dokazano znižuje krvni tlak in pomaga pri premagovanju stresa ter depresije. Žival je tudi v veliko pomoč pri vzpostavitvi vsakodnevnega rednega urnika ter urejenosti življenja. V obširni raziskavi, ki jo je izvedla revija Psycology Today in v kateri je sodelovalo več kot 13000 ljudi jih je večina na vprašanje, zakaj imajo domačo žival, odgovorila, da jim prinaša veselje in jim je za družbo, nato pa so dodali, da tudi za njihove otroke pomeni pomoč za razvoj čuta odgovornosti in strpnosti. Žival je lahko tudi primeren slušatelj naših tegob. Znanstveniki so ugotovili, da se kar 99% ljudi s svojimi živalmi tudi pogovarja. Ti pogovori imajo značaj čisto pravih pogovorov, pri čemer človek v mislih nadomesti manjkajoče besedilo sogovornika. Včasih pa potekajo kot dolgi monologi, pri čemer je žival le pozoren slušatelj. Tri četrtine ljudi zajetih v že zgoraj omenjeni raziskavi je tudi potrdilo dejstvo, da se, odkar imajo žival v gospodinjstvu, več pogovarjajo med sabo ter da so bolj pozorni in sočutni eden do drugega. Poudariti je sicer treba, da živali niso in ne morejo biti nadomestilo za medčloveške odnose, vendar jih vsekakor izboljšujejo. In zakaj je družba živali za človeka tako prijetna? Žival človeku daje družbo, predstavlja nekaj, za kar je treba skrbeti, nekaj, kar zaposluje in daje priložnost za dotikanje, nekaj, kar je treba varovati, hkrati pa človeka varuje in spodbuja razgibavanje ter druženje.

To terapevtsko vlogo živali so v zadnjih nekaj desetletjih s pridom začeli uporabljati v tako imenovani »pet therapy«, kjer različne organizacije pripeljejo pse v bolnice, domove za ostarele, šole. V nekaterih zaporih izvajajo programe, kjer izbrani zaporniki (prestati morajo poseben test, ki določi, ali so za to primerni, potem pa se jih tudi ustrezno izobrazi. Biti član ekipe, ki vzgaja pse za oddajo, pa je posebna čast.) šolajo pse za pomoč invalidom, ali pa gre za rehabilitacijo zavrženih psov, kjer jih zaporniki peljejo skozi osnovno šolanje ter jih pripravijo na vključitev v družino, ki jih bo kasneje posvojila. Čakalne liste za te pse so kar dolge. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da zapornik in pes preživita ves čas skupaj. Pozitivni vplivi so obojestranski. Seveda ne morem mimo bolj nujnih pasjih služb kot so pes vodič slepih, pes izšolan za pomoč invalidom, katerih gibanje je omejeno ter pes za pomoč gluhim. Vsem tem službam je skupno dejstvo, da je v šolanje takega psa vloženo veliko truda, potrpežljivosti in časa, vsaka teh »služb« pa ima tudi posebnosti, pes za pomoč gluhi osebi je izšolan, da prepozna različne zvoke kot so telefon, zvonec, budilka, predmet, ki je padel lastniku iz žepa ter tudi od koder prihajajo in nanje opozori lastnika. Pes za pomoč invalidu, ki je v gibanju omejen pa lahko pomaga takemu človeku pri prižiganju luči, prinašanju raznih predmetov in celo preoblačenju.

Ena večjih ugank, predvsem pa velikega pomena za zdravje ljudi, je tudi odkrivanje rakavi obolenj s pomočjo pasjega nosa.

Če povzamem, dokazano imamo lastniki domačih živali več možnosti za daljše, zdravo življenje, smo bolj odporni na stresne situacije ter depresije, imamo boljši odnos do okolice, višjo stopnjo samospoštovanja, smo bolj urejeni in manj nasilni do drugih in do sebe.

Še eno zelo zanimivo znanstveno dognanje je, da je pri otrocih, ki so do starosti enega leta v stiku s psom, manjša verjetnost, da bodo imeli težave z alergijami. Gre predvsem za to, da kuža na svojih tacah v stanovanje prinese veliko različnih snovi, po domače – umazanije, pa tudi dejstvo, da otroka kdaj pa kdaj poliže po obrazu spodbudi razvoj zaščitnega mehanizma otrokovega organizma, saj postopno izpostavljanje morebitnim alergenom pripravi imunski sistem na pravilno odzivanje. Sterilno okolje v prvih mesecih življenja je prej škodljivo kot koristno. Pri tem ni mišljena normalna osnovna higijena bivalnega okolja, temveč se nanaša le na pretirano uporabo agresivnih čistilnih sredstev ter razkužil.

Ljubitelji malo večjih širinožcev pa ste gotovo že slišali za hipoterapijo, kar dobesedno pomeni terapija s konji. Ukvarjanje s konjem (seveda pod nadzorom starejše izkušene osebe) se priporoča otrokom od 5. leta starosti in pomaga pri razvoju ter izboljšanju ravnotežja, koordinaciji gibanja in občutka za ritem, voljo do skupinskega dela ter nenazadnje otroku približa naravo. Živahen poni bo spodbudil nezainteresiranega otroka k večji aktivnosti, umirjen poni pa bo sramežljvemu otroku pomagal, da bo pridobil več samozaupanja. Še posebej pa je hipoterapija priporočljiva za otroke in odrasle z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter invalide. Gibanje konja namreč prenaša na jahača gibe ki spominjajo na človeško hojo. Pozitivne učinke so ugotovili že pri terapiji z otroki, ki niso nikoli hodili. Pri njih začnejo s hipoterapijo že pri starosti 2 do 3 let. Različni hodi konja pa tudi vplivajo na naš krvni tlak – počasnejši hod vpliva na znižanje krvnega tlaka, medtem ko ga živahen kas zvišuje in povečuje mišični tonus. Najpomembnejši vidik terapije s konjem pa je vendarle njegova komunikacija z jahačem s svojim toplim telesom in pripravljenostjo, da ga nosi na svojem hrbtu ter da se pusti voditi. Prav ta stik da odnosu človeka in konja poseben pomen. Vseeno pa obstaja skupina ljudi, ki se jim jahanje konja odsvetuje - to so tisti, ki imajo skoliozo (30 stopinj in več), hernijo diska, prirojene napake v razvoju hrbtenice (spina bifida, hemivertebre) in epilepsijo, ki še ni povsem pod kontrolo zdravil.