Živahni december je mimo in z najlepšimi željami za 2009 smo obrnili nov list. Pri Veselih tačkah je to v mojem imenu storila naša Sara. Skupaj smo stiskali čestitko (Sara je pozirala za fotografijo, jaz sem primaknila besedilo, Maja, Jure in Karmen so naredili ostalo – Iskrena hvala!) s katero sem vas, poleg lepih želja, želela  tudi spomniti na izvajanje poskusov na živalih oziroma v tem primeru, na psih.

Tudi Sara, ki se je danes zjutraj zelo razveselila snega in je tekala naokrog kot da bi imela vsaj dekado manj na plečih, je odsluženi poskusni pes. Čeprav, vsaj po meni dostopnih podatkih, poskusov na psih pri nas ni več, sem pa prejšnji mesec, med listanjem revij in čakanjem na let na Frankfurtskem letališču, zasledila oglas za oddajo več odsluženih laboratorijskih psov pasme beagle.  Doma sem takoj odprla internetno povezavo in prebrala, da je društvo Tiere in Not Ennepetal e. V. (1) manjše društvo, katerega člani so uperili vse sile v to, da posredujejo pri posvojitvah odsluženih laboratorijskih živali, predvsem psov. Sodelujejo z 10 laboratoriji, ki jim sporočijo podatke o psih za oddajo, oni pa potem poiščejo primerne lastnike. Delajo na principu direktnih posvojitev – kužka poberejo v laboratoriju in ga odpeljejo direktno v novi dom, brez vmesnih postaj oz. azila. Ne ukvarjajo se s polemikami o izvajanju poskusov, skrbi jih le, da pridejo psi v prave roke in tudi zahtevajo, da v kolikor bi prišlo do kakršnih koli težav, se ti psi vrnejo k njim, nikakor pa da se oddajo tretji osebi brez njihove vednosti ali v azile. Društvo je od leta 1992 posredovalo pri posvojitvah okoli 2000 psov. Po nekaterih podatkih je v Nemčiji v poskusih letno uporabljenih 7632 psov, od tega 6872 beaglov (2). Še več informacij pa boste našli na zanimivi informativni strani, kjer vas bo psička Asta popeljala skozi podatke o posvojitvi psov iz laboratorja: kakšne so specifike, naslove društev, zgodbe posvojenčkov, srečanja, aktualne novice in drugo (3). Če bi torej želeli pomagati odsluženemu laboratorijskemu beaglu je vsekakor to pravi naslov.

Dodala bi še misel, splošno znano vražo, ki pa se ne tiče le laboratorijskih psov, temveč vseh zavrženih, odraslih, starejših psov – namreč da se »star« pes »ne navadi« na nov dom, da ne vemo, kaj je preživel in kako se bo obnašal, da bo poginil, ravno ko se bodo nanj navadili… in zato ljudje posvojitve sploh ne vzamejo v obzir. Sara je k nam prišla pri skoraj 12 letih. Res smo se srečali z nekaj težavami, ko ni poznala stvari, s katerimi se v običajnih okoliščinah kuža seznani med odraščanjem, vendar se je v našo družino kmalu odlično vklopila. Res je, če se spomnim na številko njenih let, me malo stisne, vendar njeno tekanje po travniku hitro prežene te misli in se raje veselim trenutka. Tukaj bi lahko napisala še nešteto dogodivščin, ki sva jih skupaj že doživeli in kako sva se obe razveselili slehrne…ampak naj ostane nekaj za drugič, Sara jih bo vsekakor z veseljem delila z vami. Zato torej le še misel: Ko izbirate kužka v azilu, ne pojdite mimo boksa samo zato, ker je »v letih« ali ker je »že marsikaj preživel«, kajti vedno lahko najdemo skupen jezik, če si to le želimo in vložimo v to ščepec potrpljenja, dobre volje in vztrajnosti.  

Povezave:

1. http://www.versuchstiere.de/

2.http://www.vmf.uni-leipzig.de/ik/wimmunologie/Lehre/WS04/WS04-4-04.pdf

3.http://www.laborbeagle.de/